petek, 25. januar 2013

Fragments #2


Najbrž me ni več prepoznal. Ko sem ga gledal, sem vedel, da je edini živi dokaz za leta, ki so se oddaljevala in obenem sem si očital, da sem ga izdal, ker se nisem za zmeraj vrnil tja, kamor me je zmeraj vleklo in kjer je ostal moj zelo sončni del. Ker je vsako otroštvo sončno, pa naj bo njegov svetli laz še tako posejan z nesrečami. Dane Zajc, Eseji, spomini in polemike














 

...





Tako so me poslali daleč stran od vseh, ki sem jih poznala in imela rada, oče pa se je preselil iz tistega velikega stanovanja s salonom in klavirjem.  Prej tako zadržani in trezni človek se je brezumno vdal alkoholu, veseljačil je, popival, ženskaril, namerno uničeval svoje zdravje. 
Mira Mihelič, Ure mojih dni

5 komentarjev:

  1. Dotakljivo! In kako zelo lepo.
    Tvoja zvesta oboževalka.

    OdgovoriIzbriši
  2. kako lepo je videt, ko se človeku začne pucat otroštvo in pridrvijo na plan zavrnitve, odtujitve, skakanje med dojenčico in odraslo osebo, otrok, ki ga ni, otrok, ki ga ne bo, otrok, ki brli, očetje, nadomestni očetje, v formaldehid in vato potisnjene mame in mačehe. in rdeča, ki ostane rdeča, tudi takrat, ko telo odraste.

    OdgovoriIzbriši
  3. Kako lepo izbrani koščki in narisani utrinki.
    Prav zdaj v podobnih razmislekih ob knjigi Bernharda Schlinka: Ljubezenski pobegi. Pisatelj je sicer avtor znanega romana Bralec. (http://en.wikipedia.org/wiki/The_Reader)

    OdgovoriIzbriši