SRI SRI

Skozi okus črnega čaja vidim drobencljanje tamilskih ročic; škrbaste sužnje, ki pod vročim šrilanškim soncem garajo za 15 dolarjev na mesec, si ne morejo kupiti anansa. V ustih žvrkljam grenkobo, pobrano s povrhnjice neskončnih čajevih plantaž, a spet ne tako mogočnih, da jih ne bi mogel doseči smog s prepolne ceste. Tudi če požirek zmehčam s kančkom mleka, me v oči bodejo hišice iz blata, pločevine ali sklanfane iz plohov, konstrukcije, ki se podrejo že ob misli na monsun. Ljudje živijo na cesti. Male črne deklice v belih uniformah se smehljajo in kažejo bele zobe. Sprašujejo vsakič znova od kod prihajam in kako mi je ime... kako naj jim razložim, da je čaj pri nas manj grenek?

Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se znebila predsodkov in prepustila bujni naravi Šrilanke. Nasprotja so njen zaščitni znak. Medtem, ko avtobus prehiteva kamijon, ki prehiteva motor, ki se umika majhnemu psu sredi ceste, na pol goli menih, oranžno usklajen, nepremično in spokojno sedi na prvih sedežih in opazuje dogajanje na cesti. Glasna frivolna glasba iz zvočnikov in kaos na cesti v družbi s svetlečim oltarjem Bude ter košarico jasminovega cvetja, ki binglja s sprednje šipe. Kako naj razumem njihovo zaupanje in predanost Budi? Za moje pojme vse skupaj izgleda smešno. Vživela sem v vlogo radovedne turistke, ki odgovarja na vprašanja in drvela skozi hribe in doline, dež, mavrico in vroči smog.

Otvoritveno predstavljam novo rubriko gostujoči bloger. Medtem ko sem jaz sanjarila, je Jure opazoval skozi fotoaparat...

1 tempelj Budinega zoba, Dalada Madigawa

2 na vrhu Sigirije

3 na vlaku

4 Hikkaduwa

5 Hikkaduwa

6 okolica gore Adam's peak/Sri Pada

7 vrtovi Sigirije

8 Sinharaja, deževni gozd

vse fotke Jure Matičič