ponedeljek, 31. oktober 2011

Preden se rodimo, imamo dve koži







Na robu vesolja je mama. Njena koža, s katero čutimo. Ne čutimo s svojo kožo, ko smo znotraj, ko nas še ni, ko smo, vendar ne za ta svet, ko smo v trebuhu, tej veliki napihnjeni žogi, varno skriti pred dotiki sveta, ki ga še ne poznamo. Nobenega dotika še ni občutila naša koža. Nobenega dotika še ne znamo poimenovati. Naša glava je prazna. Naša koža brez odtisov.










Sicer pa kolena dišijo po gomoljih. Krompirju, kolerabi. Tudi sladki pesi. Kadar pada poletni dež in žene nosijo krila, potem kolena dišijo po dežju, po džezu, po lužah, po violinah. In če gremo še niže ... Gležnji, ki imajo vonj stekla. Pa podplati, vonj žimnice, ognja, včasih tudi vonj nogavic, svile, usnja, vsega, kar se jih je dotikalo, in ne malokdaj imajo bose noge vonj po mravljah... Vonj kože, različnih kož, tisoč kož, ki jih iščeš, da bi našel svojo kožo. Par za svojo roko, za svoje oko, za svojo dlan. In vohaš, voham, dvigujem brado in viham nosnici, da ne bi zgrešil, kajti moja koža, jevedno koža tudi drugega.






besedilo iz knjige


3 komentarji:

  1. Ravno sem od Saše posrkala Hvalnico od Brine Svit in ti hvala še za tolele od Vinkota, si jo tako zelo lepo z dotiki poslikala.

    OdgovoriIzbriši