četrtek, 23. december 2010

I can recommend a Poodle

.


Medtem, ko sem hitela do najboljšega soseda (kar je v mojem primeru knjižnica, kajti v malo manj bližnjem sosedu - a še vedno dovolj, da kdaj grem tudi tja - zgnije 1 kg limon v enem dnevu, knjige pa držijo tudi do dva meseca) sem premišljevala traparije. Zanimivo, kako pogosto se mi podijo po glavi traparije. Na primer, kako smešno, da nosim umetno krzno, kar je sicer poredko, in poslušam hkrati Are we a warrior od Ijahmana, kar je pa res sploh redko. Umetno krzno, reggae, nekaj ne štima. Med temi mislimi me s plakata v preddverju knjižnice prestraši napis Pomagajmo Dedku Mrazu. Kaj takega! V Dedka Mraza sicer že dolgo ne verjamem več, pa me je slogan vseeno prizadel. Milo se mi je storilo ob misli, da ima siva kučma bela brada svoj plašček preluknjan in sani na kosovcu, nima doma (nikoli nisem zares vedela od kod je, saj je imel vsako leto drugačen zadah), nima kaj za pod zob, kaj šele za pod smrekco, pa sej to ni res, narobe svet. Ah, zakaj sem hitela v knjižnico, nisem vam povedala, da sem šla po navdih za božično večerjo. Pravo, veliko, družinsko, tradicionalno, božično gozbo. Eden noče race z mlinci, drugi ne mara gob, tretji bi vsako leto Stroganoff, paštičade smo se preobjedli vsi, ribe za to priliko ne pridejo v poštev, kaj če poskusimo nekaj novega. In sem hitela po navdih, v jakni iz umetnega krzna. A napačnega so poslali, o da. Kajti moje oči so zatipale popolnoma napačne in neprimerne vire, "Smešno, sem spet premišljevala med brskanjem, "zakaj vedno znova zatipam iste knjige: Hitri recepti -izvrstne jedi, Kokteli u kući, Kuham za enega, Kolači vaš ponos, Dobrote iz mikrovalovne pečice?" S tem si lahko pomagam jaz, ne tudi pa moja učena, plemiška družina. In se mi utrne, naj pogledam pod B! Seveda, Božič!!! Božič in madame Vendelina, rdeča knjiga, zlate črke, to bo to, ona nas lahko reši! Ponosno opremljena z Nigello za sladico, Džejmijem za prilogo ali predjed in tisoče drugi knjižic sem šla na senat...japajade, blesarije a la kuhajmo z Nigello so pač preplehke za biftkojede semisomeljeje. Da o ostalem ne govorim. Pa smo spet pri Pomagam ti kuhati, joj, ti veliki rjavi fonti v meni ubijejo vso slo po hrani. Ilustracije so čudovite, ampak fonti, ti so grozni. Zanimamje za eksperimente je upadlo, javila sem se za sorbet in koktejle (viski, đintonik), ter pomoč pri rezanju, ker to res obvladam. Žal nisem prav dosti napredovala od pomočnice pri rezanju, ja, vedno dobim to nalogo jaz, zato jo tudi tako dobro obvladam. Ko sem se zagrebla za najlažja opravila in mi ni bilo treba več tuhtati, sem začela spet razmišljati traparije.
.
Spomnila se knjige, ki sem jo lani Mačehi podarila za rojstni dan. Izbrskala sem jo, skrito za neko poezijo (tu je zagotovo nihče ne bo opazil!): The Decadent Cookbook! Mmmm. Prav tako kot Vendelina, zlate črke, le na črni podlagi. Da bi razbremenila odločitve senata, sem se začela šaliti in naglas brati recepte iz poglavja The Marquis De Sade's sweet tooth: Virgin's breasts, Lady's navels, Chancellor's buttocks (let me see, no human flesh involved)...o poglej, Angel's Hair, Panda paw casserole. Nobenega odziva, jaz pa sem bila navdušena. Kot da nihče nikoli ni bral Revolting Recipes od Roalda Dahla. Pa tale, Dog a la Beti, iz poglavja I can recommend a Poodle? Uuuuuu, kako močno politično nekorektno! Mačke iz recepta Cat in tomato sauce vsaj ni treba prej en dan kamenjati, za lepšo razporeditev maščobnega tkiva...





Nisem požela aplavza - ne svojimi frivolnimi idejami, ne z duhovitostjo. Končali smo s Pomagam ti kuhati. Aaaaah ta osemdeseta, tako zelo tisočdevetsto osemdeseta! Vem, da jih bomo v kuhinji sproti oplemenitli z okusom novega mileniuma, ampak za božično večerjo se spodobijo zlate črke!

Ni komentarjev:

Objavite komentar