sobota, 06. november 2010

sticky fingers




Drobna, ljubka kapucinka se je zavihtela na drevo, da stegne ročice h kraljevskim sadežem. Drevo se je nagibalo sem ter tja, kakor v lahnem vetrcu. Na gosto obteženo z debelimi malimi sonci, se je pozibavalo in kapucinka z njim. Bila je zelo spretna, seveda ji je pomagalo, da je bila poleg svoje naravne drobcenosti, še dodatno gibčna. A kaj, ko je bila hkrati tudi požrešna. Povzpenjala se je vse bolj visoko po drevesu, segala po sadežih in jih metala vase. Enega za drugim je goltala, majhna usteca so se razširila toliko, da je lahko pogoltnila hkrati cel sadež. Tu pa tam, se je zadovoljno pobožala po mehkem trebuščku. Dobro se je že nažrla. Kar naenkrat je bila čisto na vrhu drevesa, ki je poplesavalo s kapucinko vred in jo vihtelo zdaj levo zdaj desno. Oblizovala si je prstke, vse sladke od oranžkaste gošče sadežev in srepo usmerila pogled v velik oranžen kaki prav na vrhu drevesa. Od vejice, na kateri je ponosno visel, je ni ločilo prav dosti. V daljavi se je začelo spuščati sonce in pozlatilo je dolino, drevo in sadeže, ki so sedaj postali, kakor novoletne lučke.

Odločno se je zbrala, da podaljša svoje krempeljce in se stegne po najlepši kaki na drevesu. Z levico se je trdno oprijemala debla, desnico pa je pripravljala v najprej počasen, a precizen gib, ki bo na koncu dobil nenaden zagon in roko čudežno podaljšal. Vendar ji je leva ročica začela prav počasi drseti po deblu. Popravila jo je, pa zopet. Skoraj neopazno drsenje, ki ji je vzelo vso moč, da bi se ukvarjala z desnico. Opazila je, da je vsa popackana, po kožuščku in prstih. Obliznila se je okoli ust, vse sladko. Zato ji drsi, je pomislila. Hmmm. smola, kaj naj zdaj, začela je oblizovati krempeljce desne roke, medtem, ko ji je levica čisto počasi, res neopazno drsela. Tedaj pa je mimo priletela kobilica in se usedla točno na njen nos. Katastrofa!

Zaškilila je in zakričala, kobilica pa je le podrgnila s krilci in pomahala s tipalkami. Kapucinko je nos tako srbel, da se je še komaj držala za deblo. Srbele pa so jo tudi umazane tačke. Ni vedela, kje naj se najprej popraska. Strašno je bilo in vedela je, da bo slej ko prej močno kihnila in jo bo razneslo na tisoče koscev in tako naprej, vendar ničesar ni mogla storiti. Slišala je drsenje levice in jo po malem popravljala. Kobilica pa je škrtnila, odprla krila in odletela. Opica si je globoko oddahnila. Malo je posedela, nato pa spet odločna, da dobi svoj sadež, pripravila telesce v napad. Čisto počasi je stegovala desno roko, nagibala telo in nato ssssssssk in švistnila po kakiju. Tedaj pa ji je lepljiva leva roka ušla izpod nadzora, izgubila je ravnotežje, nekaj je naredilo pok, morda je bila veja, kdo ve in padala je proti tlem. Žbeng! Mali kapucinki je ugasnila slika.

Ko se je zavedla, je bil že večer. Narahlo je odprla oči. Vse jo je bolelo, razgledovala se je naokoli. Ležala je v morju pomendranih kakijev, prekrita s sladkobno odejo sluzi. Ves pridelek je bil uničen. Ugotovila je, da ima v desnici svoj prelepi sadež, približala ga je k obrazu in ugotovila, da je na drugi strani popolnoma nažrt od ptičev. Žalostno je zavzdihnila in se zazrla v temno nebo. Pomislila, kako ji je šlo na živce, da je morala vedno, preden je sedla h kosilu, zavihati rokave. Tega ni nikoli razumela.

2 komentarja:

  1. Meta pisateljica :) Kaki vsako jutro roma v smoothie, njami

    OdgovoriIzbriši