torek, 19. oktober 2010

Prišla je na police, naj še do vas.


Knjiga je končno dočakala svoje mesto v knjigarnah. Sto zgodb, sto meditacij, sto modrosti. Ker sem jo celo prebrala, ko je še bila osnutek, jo sedaj berem takole: zastavim si eno vprašanje, zamislim si nekaj, kar me trenutno skrbi ali spravlja v dvome, zaprem oči in odprem knjigo na naključni strani. Ne vem kako to, ampak vedno dobim odgovor na svoje vprašanje. Če le dovolj poglobljeno vprašujem. Priošči si tu pa tam takšno branje, knjiga ni samo za kratkočasenje (ali okras) ... lahko je tudi darilo.

Zame je danes darilo zgodba o mali muci, nauk o vztrajnosti : )




...




MAČKA PRED OVIRO



Nikoli ne omagam, če pred oviro postanem mačka. Mačke ne bom spustila v stanovanje. Ni govora. Ona hoče priti v stanovanje. Tudi to je gotovo kot pribito.

Ko poskuša skozi okno, jo postavim pred vrata. Čez dve minuti, ko odprem okno, jo zagledam. Že je tam in kuka, kako bi se dalo smukniti noter.

Ko čez čas odprem vrata, se bo v hipu pojavila, čeprav je prej ni bilo videti. Vem, da že raziskuje klet, kajti od tam je mogoče priti v hišo. Če jo bom spet postavila pred vrata, bo poskušala priti po drevesu na teraso ali pa čez garažo.

Po celem popoldnevu tega mojega početja mačka še ni užaljena in prav nič je ne zanima, da je bila zavrnjena. Mačja modrost pravi: kdor kuha mulo, je zaposlen s kuhanjem mule, osvajanje cilja pa zahteva popolno zbranost.

Zato je njena vztrajnost kraljevska, neumorna, neuničljiva. Lahko nadaljujem tedne in tedne, briga jo. Ona po enem letu še vedno ve, kaj je njen cilj. Jaz pa nisem tako zelo prepričana, da bom znala vztrajati.

Tisočkrat bo poskusila in zmeraj na novo se ji bo zdelo smiselno iskati novo možnost. Kajti mačka ve: ne morem živeti v hiši, ne da bi odpirala vrata in okna, nimam sto oči in pogosto se naveličam neuspešnega dvoboja.

Ona pa v vsakem primeru (med enim in drugim poskusom) uživa kje drugje, kjer je tudi imenitno … in se ne žre, če je najljubši kavč trenutno nedosegljiv. Nikoli se ne ve. Gledam jo, kako se sonči na travi in prede, če jo pobožam. Ne razmišlja o tem, koliko porazov je za njo in da sem jaz glavni krivec.

Če si česa zelo želim, zdaj vem, kako to gre. Vse mogoče si moram izmišljati, poskušati še in še, se požvižgati na odklone, spati z dvignjenimi ušesi, izrabiti vsako priložnost, uživati med čakanjem, vaditi prožni naskok na cilj in negovati svojo skrito moč.


Uči me, mala muca,
kako je treba presti pred oviro.

.

.



besedilo Alenka Rebula, ilustracije Meta Wraber, spremna beseda Manca Košir

4 komentarji:

  1. Ohh, danes bom pobrala, če jo že imajo.

    OdgovoriIzbriši
  2. Zelo, zelo lepo!
    Se bom poskušala držati mačjih nasvetov :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Sem jo kupila in zelo razveselila meni ljubo osebo. Prekrasna knjiga, res.
    Zdaj moram z njo razveseliti še sebe!

    OdgovoriIzbriši