četrtek, 02. december 2010

Čajanka v jezeru

.
.
.

Vinotoč, ups pardon, vinotok je dvignil polknica, odprl svojo pipco in se razlil povsod naokoli v čudovitih barvah. S prijateljico se sprehajava skozi pokrajino ožarjeno s soncem. V jesenski svetlobi, ki proseva skozi krošnje, postane vse kot veliko jezero. Lepo je. V njem namakava premražene nožice. Potopim se v jezero in premišljujem. Nikamor se mi ne mudi v zlati kopeli. Nato je prišel listopad in odvrgel svoja prelepa, dišeča oblačila. Začela so se kodrati, postajati rjavksta in grudasta. In tu je gruden s svojimi hladnimi objemi, v meni pa še zmeraj odzvanjajo Alenkine mile, a odločne besede...''Vedno bodimo v stiku s seboj tako, da vemo, kaj je bistveno za nas, da obstajamo in da lahko izrazimo to, kar smo.''

Ampak... kaj je za mene bistveno? Ali bi bilo dobro narediti en seznam? Si zares želim, da bi se mi izpolnile želje iz seznama? Ali si sploh lahko zamislim, to kar si želim in je za mene bistveno? Hm, mar je je otročje želeti si, ko odrasteš? Kako vem, če izražam najbolje v sebi?

Diham, še vedno potopljena nepremično v močvirju, kakor kakšna žaba. Čas se je ustavil, le slika nad mano, na gladini se spreminja. Sedaj rahla bela skorja, kakor čipka, zastira pogled ven. Prijetno je, če lahko s prijateljico dolgo časa sediva druga ob drugi, brez besed, pomirjeni in povezani, a hkrati zatopljeni vsaka v svoj svet. Včasih je tako prijetno molčati. Rada imam svoje prijateljice, žensko toplino in moč. Ženske me navdihujejo. Vedno so mi bile v oporo ženske in z njimi skupaj rastem. Ne pomnim, da bi mi bil kdaj v oporo kakšen moški. Oni so me ponavadi le pospremili. Mehurčki, ki nastajajo od mojega dihanja, se dvigujejo in v jezeru sedaj opazujem nekaj, kar bi lahko bil moj odsev, iz globin navzgor proti gladini. Nikamor še ne grem.

Želim si, da me ne bi zeblo, vendar je moč bele čipke tudi dragocena. Kliče po ustvarjanju, spominja na otroštvo in čistost, vabi na čajanke. In čeprav vem, da življenje ni ena sama čajanka, v globini jezera spoznam, da je zame bistveno učiti se in prepustiti življenju, da kaže pot naprej. Zaupati, da mi prinaša to, kar je zame bistveno, da obstajam. Pa četudi ne vem natančno, kaj to je, kam pelje in kdaj se ustavi.
.
.

1 komentar: