ponedeljek, 14. junij 2010

OBRAT


Slepa ulica se vedno konča z zidom, a zapustiti je ne znam.


Stojim ob vhodu v slepo ulico. Neštetokrat sem že zavila vanjo. Siva je, naporna, a prav na koncu se nekaj lesketa. Že velikokrat sem se napotila tja vsa vzhičena, zaslepljena in s težkim telesom obenem. A vedno sem se nazadnje dotaknila mrzlega zidu, ki ga že dolgo poznam. Tja me vleče neznana sila, slepa in siva, kot da se moram nenehno vračati domov, kjer ni nikogar.

Na začetku ulice jasno piše, da ne pelje nikamor. Znak je tam, a jaz ga vsakokrat prezrem. Še več: mislim, da je izhod obstaja, čeprav so napisali, da ga ni. Hočem dokazati, da je, hočem, da se zame odpre. Zakaj ne bi želela in upala nemogočega? Zakaj ne bi ustvarjala, česar nikoli ni bilo?
Zakaj ne bi poskušala dočakati čudeža, ki bo podrl zid in odprl nebo pred menoj?

Potem vidim, da na začetku ulice stoji bosa deklica in mi ponuja roko. Vabi me na svoj travnik. Za hip opustim misel na ulico, tja bom šla pozneje. Moram tja … potem.

Stopam čez travnik in se potapljam v nihanje trav. Vidim vonje, ki se prelivajo v valovih. Ob ušesu se me dotakne dihanje srne, ki je premaknila zrak za menoj. Ustavlja me s spokojnimi, pradavnimi očmi in vse v meni obstoji. Nikamor več ne morem. V nebo gledam ure in ure, dokler ne pordeči. Stemni se in srna leže k meni z zvezdami na koži. Z roko na njenem vratu se oziram okrog sebe. Veliko je poti v vse smeri. Vse so lahko moje, vse me pripeljejo na jug.
.

Samo ena pot ne pelje tja, zdaj vem: moja slepa ulica.

iz knjige Sto obrazov notranje moči, alenka Rebula

.

zanimivo, kako vedno naletiš na tisto, kar najbolj potrebuješ, čeprav se zdi drugače. Vsakič odprem na ta pravi strani!

Ni komentarjev:

Objavite komentar