sreda, 16. junij 2010

najlepša misel o ljubezni med dvema


ČEZ VISEČI MOST

Hoja čez brezno rešuje najino ljubezen.

V zavetju goreče čustvene bližine sanjamo o tem, da nas bo varovala pred vsem hudim. Toda v paru živita dva. Skupaj sva zaplula vsak iz svojega vesolja. Vsak od naju je iz drugačne snovi. Vsak ima svoje podtalnice, potresna območja, še žive vulkane, neodkrito zgodovino svojega porajanja. Vsak ima svojo tirnico, vsak prejema luč od drugod.

Ko se spoznamo in vzljubimo, to storimo vsak s svojega brega. Ne eden ne drugi ne ve ničesar o globini, ki ju ločuje. Stečemo in se poljubljamo sredi visečega mostu. Ni nam ni mar praznine, viharna sreča nas drži v vrtoglavem ravnovesju sredi nihanja. Nosi nas zalet, kot kadar tečemo po majavi brvi, saj bomo že čez, ko se bo udrlo.

Potem pa se prebudi domotožje. Vsako bitje lahko živi le na svojih tleh. Nekega dne opazimo, da se je drugi vrnil na svoj breg in da smo tudi sami spet na svojem. Nenadoma smo si nedosegljivo daleč. Most je postal dolg in nevaren, drugi breg preveč oddaljen, da bi nas težka pot lahko veselila.

Ostaja nam klicanje na daljavo in pot čez most do drugega brega. Kličem te, a ti gledaš v napačno smer. Ti me kličeš, ko me ni.

Zato vsak dan stopam na viseči most in čutim strah in majavost svoje hoje. Nisem več na trdnih tleh, ko se ti bližam. Gledati moram, kaj se odpira pod menoj, in ne izgubiti ravnotežja. Paziti moram, da ne zaniham premočno, da me ne preplavi groza osamljenosti in da se ne vrnem , ker se bojim premočne bližine.

Verjeti moram, da je vredno prestajati to izgubo domačnosti, to ločevanje od dobrega brega mojega sveta, to odhajanje k tebi. Kajti pogosto se stežka prebijem in ko stopim z mostu, v solzah spoznam, da me danes ne boš objel.
Zato te moram gledati s svojega brega, kako prihajaš do mene. Videti moram tvoje nihanje nad breznom, tvoj pogum, ki drži ljubečo smer. Videti te moram, kako premaguješ razdaljo. Kako tudi ti zapuščaš svoj breg in si pripravljen iti skozi strah do mene. Slišati moram dihanje tvojega nemira, ki zmore bližanje in ki prestaja praznino, v kateri nisi gospodar samega sebe. Lahko te objamem, če si kot jaz.



.

PRIDI SPET NA VISEČI MOST,

DA TE POLJUBIM KOT PRVI DAN.


smrk smrk
Alenka Rebula, Sto obrazov notranje moči

3 komentarji:

  1. Uau, močno, čustveno

    OdgovoriIzbriši
  2. Pa kaj res šele septembra????

    OdgovoriIzbriši
  3. res, do takrat pa s popustom v klubu mk za člane

    OdgovoriIzbriši