torek, 20. oktober 2009

Mrači se.
Lahno, lahno
gube se kulise
pred dušo temno,
en hip, še en hip,
en utrip
je telo.

Kostanji molčijo.
Ah, skoraj bo noč,
skoraj v harmonijo
neslišnih glasov
duh kot nov
plul bo sanjajoč,
pojoč...

V prvem žarku
gori zvezda že,
že listi po parku
počasi blede,
v svojo skrivnost
dušo tope...
O radost!

Že s svetlobo rožno
se zliva mrak,
kak nervozno
trepeče zrak...
tu sem, tu,
kot eter lahak,
brez glasu...

2 komentarja:

  1. Tvoj blog slabo dela, ker sem ti že včeraj povedala, kako popolnoma božanski sta ti dve fotki

    OdgovoriIzbriši
  2. ali pa sem spet pritisnila na napačen gumbek

    OdgovoriIzbriši